Da.
Verjetno se vam zdi to radikalno vprašanje. Še bolj se vam verjetno zdi radikalen moj odgovor. Kaj sem sploh mislila z njim?
Veliko milenijcev, da raje ne govorim o starejših generacijah je v resnici čutenjskih sirot. Kaj s tem mislim?
Tudi če fizično imamo starše, velika večina nas nima staršev, ki bi zmogli z nami ustvariti en funkcionalen odnos, ki bi nam omogočil optimalen razvoj možganov.
Tukaj se je treba zavedati, da z vami ni nič narobe, da oni niso zmogli biti res celostni starši. Tudi oni niso ne bili starši zaradi zlobe ali ker vas ne bi imeli radi. Naši starši so ikone in kri ni voda. Dejstvo pa je, da otrok za optimalen razvoj možganov ob sebi potrebuje zdrave, funkcionalne odrasle osebe.
Če starši ne zmorejo biti starši tudi v čustvenem, duševnem, čutenjskem smislu, se bo naš razvoj možganov nekje pač ustavil. To ne pomeni, da bomo imeli zmanjšane kognitivne funkcije, pač pa, da bo naša čustvena inteligenca ostala na ravni starševe čustvene inteligence. Kaj mislim s tem?
V kolikor je vaš starš čutenjsko star recimo 13 let, je to največ kar boste lahko čustveno oz. čutenjsko stari vi.
Oziroma če to povem malo bolj ‘po domače’; če vas vzgaja 13-letnik, potem bo vaš (čustveni) razvoj lahko šel samo do 13 let. Kako bo 13 letnik pomiril dojenčka, ki ne spi že celo noč, ima krče, mu je hudo in ima v sebi samo en ogromen občutek stiske, da ne rečem groze?
Torej, če so vaši starši čutenjsko stari 13 let, to pomeni, da vas ne bodo mogli zregulirati in posledično ne boste mogli razviti varne navezanosti na njih.
Ampak vaši starši so pa čutenjsko toliko stari zato, ker so bili njihovi starši stari enako ali še manj. In tako generacije in generacije nazaj.
Torej če vaši starši niso bili starši, to niso bili zato, ker so bili v svojih bolečinah. Vendar pa to vseeno ne pomeni, da vi starša niste potrebovali.
Sedaj ko to berete predvidevam, da ste odrasli. Kar pomeni, da je vojne konec, da niste več tam, ujeti in odvisni od ljudi, ki so preprosto prepredeni in preobremenjeni s svojimi bolečinami. Sedaj je na vas, da kot odrasla oseba poskrbite za svojega notranjega otroka.
Naši starši niso imeli te možnosti. Namreč psihoterapija vsaj v Sloveniji še takrat ko so bili oni odrasli ni bila razvita.
Vendar vi jo imate. Ne pustite, da je vaš notranji otrok sirota. Dovolj je bilo. Hkrati, če imate svoje otroke, ne pustite, da so oni (čutenjska) sirota, dajte jim možnost optimalnega razvoja njihovih možganov in nevrološkega sistema, ki je lahko umirjen, kar vaš verjetno ni (bil).
To vam pripada kot človeškemu bitju. Je pripadalo tudi vašim staršem in pripada tudi vašemu otroku.
Bodimo prva generacija, ki bomo zavestni starši, ki bomo čustveno, duševno in čutenjsko zrele osebe za naše otroke. Dragi Milenijci, na nas je.
