Tokrat bi rada z vami delila nekaj o mejah.
Se mi zdi, da o osebnih mejah in postavljanju le-teh se veeeliko govori. Vendar pa menim, da v tej ‘pop psihologiji’ manjka ena zelo pomembna komponenta pri učenju o mejah.
Namreč, da lahko postavimo zunanje meje, moramo najprej imeti notranje meje in razmejitve.
Kaj so notranje meje in razmejitve?
Notranje meje so naša notranja čutenja, ki nam povejo kaj je za nas sprejemljivo in kaj ne. Torej ali je za nas sprejemljivo, da na nas nekdo povzdigne glas? Je za nas sprejemljivo, da nas nekdo žali, sramoti, ponižuje?
Kaj in kje je res tisto, ko nas v telesu neprijetno zaščemi, v določenih primerih tudi konkretno zaboli, ko nam nekdo nekaj reče. To sedaj ne pomeni, da morajo ljudje okoli nas ‘hoditi po jajcih’, ampak da se zavedajo kaj je njihova odgovornost in kaj je naša odgovornost. Vsi pa se moramo zavedati kaj je žaljenje, kaj je sramotenje in kdaj nekomu dajemo neke informacije oz. nasvete za katere nas ni prosil. Namreč vse to je kršenje mej sočloveku.
Notranje razmejitve pa so podobna, a vseeno drugačna stvar. Notranje razmejitve se tičejo bolj tega kakšen odnos in vlogo ima nekdo do nas in kašen odnos in vlogo imamo mi do sebe in do drugih.
Najbolj funkcionalno je, da ima starš vlogo starša, ne pa prijatelja.
Zakaj? Zato, ker se otrok rodi kot nepopisan list – seveda z določenimi genetskimi predispozicijami, vendar pa je od okolja odvisno ali se bodo te predispozicije razvile ali ne. Človeški možgani razvijajo do 25. leta starosti. Od odnosa starša do otroka in njunega odnosa med seboj je odvisno kako se bodo možgani otroka razvili. Torej ali bo otrok zrastel v zdravo, funkcionalno osebo ali pa v nefunkcionalno odraslo osebo.
Otrok bo tudi vedno nezavedno želel regulirati družinski sistem, saj je od funkcioniranja tega sistema dobesedno odvisno njegovo preživetje. Vendar pa regulacija sistema ni zares njegova vloga. Hierarhija gre vedno od zgoraj navzdol, ne obratno. To pomeni, da čustva in doživljanja našega starša niso naša stvar. Ne pomeni, da mora bit sedaj starš nek ‘čustveni robot’, ampak da nam vsakič znova zagotovi, da so njegova čustva normalna in da jih bo sam predelal. Torej, ko se starša denimo skregata, ni pravično, niti funkcionalno, da v ta kreg potegneta otroka. To pomeni, da nobeden od staršev nima pravice otroku reči: »Tvoja mama je čisto nora. Tvoj oče me je čisto ‘znerviral’«
S tem starši kršijo meje otroku. Ti problemi med starši so v bistvu partnerske narave. Torej jih morata tudi partnerja razrešiti.
Otrok ni neka ‘blazina’, ki umiri napetosti med staršema. Prav tako ni funkcionalno in ni pravično, da starši otroka krivijo za svoja čutenja. Na primer ko starš reče otroku: »Ker se ti obnašaš grdo, sem slabe volje.« Po navadi je problem ravno obraten. Otrok se začne ‘grdo obnašati’ (tega izraza ne maram, ampak je tukaj zato, da razumete o čem govorim) zato, ker starš v tistem trenutku ni zreguliran. Seveda ne gre tukaj niti kriviti starša, ampak želim samo dajati odgovornost tja kamor spada. Temu se reče razmejitve. To, da vemo kaj je naša odgovornost in kaj je odgovornost drugega. Zato, ko nekdo začne svojo odgovornost prenašati na nas, nam v bistvu krši meje.
Torej če tukaj zaključim. Preden postavimo katerokoli zunanjo mejo, moramo vedeti kaj je nam nesprejemljivo. Vedeti moramo kaj je naša odgovornost in kaj ni ter kakšno vlogo imamo mi do sebe in drugega, ter kakšno imajo drugi do sebe in do nas v našem življenju.
S tem ko najprej spoznamo svoje notranje meje in razmejitve, ter jih potem začnemo navzven postavljati pomagamo sebi in v resnici tudi drugemu.